Če za nasvet o dietah in hujšanju vprašate nekoga iz medicinske stroke, boste najverjetneje v odgovor dobili nekaj takega kot: “Zmanjšaj število vnosa kalorij in jej nizko-maščobno hrano”. Toda navkljub temu, je dandanes pre-debelih več ljudi, kot kdajkoli prej.

Naj omenim, da rešitev za hujšanje in diete NE leži v zmanjševanju vnosa kalorij in uživanju nizko-maščobne prehrane. Odgovor, oziroma del odgovora se skriva nekje drugje. Pa poglejmo kje…

Ste že slišali za hormon leptin?

Leptin je hormon, ki je ključni igralec v regulaciji telesne teže. Leptin nastaja iz maščobnih celic in možganom sporoča koliko energije imate na voljo in kako naj jo uporabijo. Ko imate na voljo dovolj energije, leptin sporoči vašim možganom, da prenehate jesti in pričnete s kurjenjem maščobe. Ko pa imate energije pre-malo, pa leptin vašim možganom sporoči ravno nasprotno, in sicer, da naj poveča vaš apetit, da bi vas spodbudili k temu, da bi jedli in si povečali nivo energije.

Najnovejše raziskave kažejo, da lahko postanete celo odporni na hormon leptin (leptin resistance), podobno, kot lahko postanete odporni na inzulin. Torej, ko celice ne razumejo več sporočil, ki prihajajo s strani hormonov, temu pravimo, da celice postanejo “odporne”.

Do tega pride s tem, ko se preveč hormona nahaja v krvnem obtoku, skozi daljše obdobje. Pravzaprav, odpornost na leptin lahko vodi tudi do odpornosti na inzulin. To pa seveda vpliva na to, da povečate tveganje in dovzetnost za debelost, bolezni srca, diabetes in celo rak. Ko jeste hrano, ki povzroča hitre skoke sladkorja v krvi, s tem “vržete” inzulin in leptin iz ravnotežja, torej pride do nepravilnega delovanja teh hormonov. Visok krvni sladkor povzroči povečano produkcijo inzulina in ko se ta sladkor presnovi v maščobne celice, prav te maščobne celice sprostijo hormon leptin.

In če se to pojavlja skozi daljše časovno obdobje, celice postanejo imune, odporne na sporočila, ki jih oddaja hormon leptin. Posledica tega pa je, da vaši možgani nikoli ne prejmejo sporočila, da imate dovolj energijskih zalog, da bi lahko “kurili” maščobo in nadzorovali svoj apetit. In poleg tega, da hormon leptin igra znatno vlogo pri nadzorovanju telesne teže, je prav tako izredno pomemben pri nadzorovanju hipotalamusa. Hipotalamus pa regulira avtonomne funkcije v telesu, torej tiste funkcije, ki za delovanje ne potrebujejo vašega zavestnega nadzora.

Te funkcije so:

• Telesna temperatura
• Stopnja srčnega utripa
• Lakota
• Odzivnost na stres
• Kurjenje maščob in shranjevanje maščob
• Reproduktivno obnašanje
• Rast kosti in level krvnega sladkorja

Dva enostavna načina, kako uravnovesiti Leptin in telesno težo.

Na srečo obstajajo načini za obnovitev ravnovesja. Nove študije kažejo, da lahko z redno telesno vadbo in dodajanjem ribjega olja k prehrani (Omega 3 kapsule, olje ipd) učinkovito pomagamo telesu, da znova postane občutljivo in dovzetno na hormon Leptin. Z uživanjem ribjega olja, dobavljate telesu esencialne omega 3 maščobne kisline. S telesno vadbo pa prav tako povečujete občutljivost na leptin.

Torej, začnite vaši prehrani dodajati ribje olje (po možnosti farmacevtsko čisto) ali Omega 3 kapsule, ter se obenem začnite rekreirati. Vse to lahko začnete in počnete postopoma in s tem boste vašemu telesu in samim sebi naredili veliko uslugo. Seveda se o načinu telesne vadbe in uživanju Omega 3 maščobnih kislin prej posvetujte z vašim osebnim zdravnikom, ki vam bo glede na vaše zdravstveno stanje znal pametno svetovati glede vključevanja Omega 3 maščobnih kislin v vašo prehrano ter glede stopnje in načina telesne vadbe, ki bi bila najprimernejša za vaša leta in stanje fizične pripravljenosti.

Ločevalna dieta

Obstaja zelo velika verjetnost, da ste že slišali za dieto, ki sliši na ime ločevalna dieta. Morda vam je sosed ali soseda ekstatično razlagala o tem, kako izgublja kilograme na tej “čudežni” dieti, ki da naj bi trajala 90 dni, da praktično lahko ješ karkoli, le paziti je baje treba na kombiniranje živil in jesti v pravilnem vrstnem redu itd. Ne le to, da so te trditve za mojo logiko daleč od resnice (vsaj za veliko večino posameznikov), lahko rečem tudi to, da se mi tak način prehranjevanja nikakor ne zdi zdrav in ga osebno ne priporočam nikomur. Seveda pa je odločitev vaša, torej po želji…

No, za kaj gre pri tej 90 dnevni ločevalni dieti?

Pred slabimi stotimi leti je Dr. William Hay objavil tezo o tem, da pravilno kombiniranje živil lahko pripomore k izgubi telesne teže. Čeprav za tovrstno trditev, kolikor jaz vem, ni nobenega znanstveno podprtega dokaza, se med ljudmi širijo govorice, da ta ločevalna dieta resnično deluje. No, pa poglejmo če res…

Kolikor sem sam osebno uspel razumeti ločevalno dieto, gre za to, da se držiš te diete 90 dni (že tukaj mi nekaj ne gre v glavo) in striktno upoštevaš “pravila”, ki jih zapoveduje 90 dnevna ločevalna dieta. Kar mi je bilo takoj jasno, je to, da bo vsaka dieta delovala, če boste dnevno zaužili manj kalorij, kot jih užijete običajno, pri vsakdanjem prehranjevanju, torej takrat, ko niste na dieti. Common sense, bi rekli amerikanci.

Naslednja stvar, ki mi pri 90 dnevni ločevalni dieti ni čisto jasna, je nejasno definiranje količine hrane, ki naj bi jo neka oseba dnevno zaužila. Nekdo, ki tehta 140 kilogramov vendarle potrebuje za en obrok več kalorij, kot nekdo, ki tehta 90 kilogramov! Da bi se strinjali s to trditvijo, vam ni potrebno biti magister nutricionizma, ali pa se morda motim?!

Pa recimo še to dejstvo, da so nekatera živila v nekem receptu te ločevalne diete omenjena kot OH – ogljikovi hidrati, v nekem drugem pa kot škrob?! In da so neka živila enkrat omenjena kot ogljikovi hidrati, drugič pa spet kot beljakovine?! tako naprej… takih “cvetk” je kar nekaj. Ko sem na nekaterih slovenskih spletnih straneh gledal recepte za ločevalno dieto, sem videl ogromno takih napak in čeprav sam nisem certificiran strokovnjak s področja zdrave prehrane in nutricionizma, sem videl, da je pri tej dieti marsikaj nedorečenega ter nejasno definiranega.

Seveda je vse, kar tukaj podajam, zgolj moje osebno mnenje in za nekatere ločevalna dieta morda celo deluje (iz meni neznanih razlogov), saj je vsaka oseba “vesolje zase” in nekdo se na določeno vrsto hrane odziva povsem drugače kot nekdo drug. Ni dvoma, da o telesu in o njegovi inteligenci, kljub vsem tehnologijam in aparatom itd, še marsičesa ne vemo, zato sam pri vsem uporabljam najprej svojo glavo, zdrav razum, intuicijo in ko že govorimo o dietah, gledam na to, vselej upoštevam to, kako se na določeno vrsto hrane odziva moje lastno telo.

Če se po zaužitju določene vrste hrane počutim dobro in poln energije, pa bi se po “standardnih normah” moral počutiti slabo, bom vselej poslušal svoje telo, neglede na to, kdo je podal neko teorijo, hipotezo ali celo znanstven dokaz. Kar velja za nekoga drugega, ni nujno, da velja tudi zame. Včasih se mi zdi, da ljudje vse preveč slepo poslušamo druge, vse premalo pa zaupamo sebi. Se strinjate?

Če bi sam osebno moral izbirati dieto ali metodo hujšanja, nikakor ne bi izbral ločevalne diete. Zdrava logika mi namreč pove, da če zaužijemo več kalorij, kot jih “pokurimo” tekom dnevnih aktivnosti, se bomo zredili. In eden glavnihproblemov današnje družbe je preveeeč hrane in premaaalo gibanja. In ko gre za gibanje, je tukaj spet treba vedeti in poznati določene stvari, a o tem v kaki od naslednjih objav, kjer bom z vami podelil nekaj zmot in mitov s področja fitnesa in aerobne vadbe v namen hujšanja. Tu večina dela sebi medvedjo uslugo, pa se tega sploh ne zaveda. O tem in še mnogočem v prihodnje…

Ena od najbolj “zvitih” zmot o dietah in hujšanju, je stališče, da je potrebno vnašati fiksno količino beljakovin na kilogram telesne teže, da bi pridobivali mišično maso. Seveda so beljakovine v prehrani potrebne za to, da bi telo zmoglo izgrajevati nova mišična tkiva, vendar pa tu stvari postanejo zanimive; namreč, uživanje beljakovin je le ena od številnih spremenljivk, katere vplivajo na zmožnost telesa, da gradi mišična tkiva in raste.

Pravzaprav, to niti NI najbolj pomembna spremenljivka.

Količina zaužitih beljakovin, potrebnih za dejansko pridobivanje mišične mase, je očitno odvisna od kritičnih spremenljivk, kot so hormonalno ravnovesje, intenzivnost in frekventnost vadbe, “timing” obrokov in vsesplošna kakovost prehrane, vključujoč biološko vrednost beljakovin. Ker zahteva po beljakovinah lahko varira, glede na zgoraj omenjene spremenljivke, je ideja o fiksni količini beljakovin na kilogram puste telesne teže zavajajoča. Le na kratko poglejmo glavne spremenljivke, ki so v neposrednem odnosu s tem, kakšna je potrebna količina beljakovin.

Hormonalno ravnovesje

V našem telesu je potrebno določeno hormonalno ravnovesje, da bi telo sploh bilo zmožno učinkovito graditi mišična tkiva. Nizko razmerje androgeni / kortizol ali nizko razmerje IGF-1 / mejni IGF-1, lahko neugodno vodi do nepravilne zmožnosti telesa inducirati učinkovito anabolno stanje, ki je potrebno za dejansko pridobivanje mišičnega tkiva. Če za to ni poskrbljeno, lahko hormonalno neravnovesje nevarno vpliva na kakršnokoli zmožnost pridobivanja mišične mase, tudi če je količina zaužitih beljakovin visoka.

Intenzivnost in frekventnost telesne vadbe

Razvoj mišičnega tkiva je povezan z intenzivnostjo in frekventnostjo telesne vadbe. Številne študije razkrivajo, da visoko intenzivna vadba, kot je recimo “resistance training” ali pa intervali šprintanja, povečajo nivo rastnega hormona in androgenov, ter povečajo zmožnost mišic na prilagoditev, pridobivanje mišične mase in performansa. Nedavna študija na Univerzi Western Ontario, v Kanadi, je razkrila, da intenzivna “pre-fatique” telesna vadba (in ne zmerna vadba za ogrevanje) poveča maksimum VO2 pri starejših posameznikih, na level, ki je skoraj enak levelom, ki jih zaznamo pri mlajših odraslih posameznikih.

Zmerna aerobika enostavno ne zadostuje. In tekačem na dolge proge ne bi uspelo pridobivati na totalni telesni moči in pridobivati mišično maso, četudi bi uživali velike količine beljakovin. Nadalje, ko je frekventnost telesne vadbe previsoka in telo ne dobi dovolj počitka, je telo nagnjeno k izgubljanju mišične mase. V nedavni študiji na Univerzi Alabama, so ugotovili, da so lahko določeni, hormonom podobni metaboliti, kot je IL-6, kronično dvignjeni zaradi prevelike količine treninga. In to lahko vodi do dolgo trajajočega vnetnega procesa, katerega rezultat je izguba mišičnega tkiva.

Časovna izbira (timing) obrokov

Beljakovine dosežejo maksimalno uporabnost, ko jih zaužijemo v prvih 30 minutah po telesni vadbi. Kakršnokoli odlašanje pri tem postopoma zmanjša stopnjo sinteze beljakovin v mišicah. 30g zaužitih beljakovin, takoj po vadbi, se izkoristi skoraj enako, kot zaužitih 60g beljakovin, 5ur po vadbi. Zato je timing obroka kritično pomemben. Enaka količina beljakovin, ki je za telo najbolj koristna, če jo zaužijemo takoj po vadbi (največ 30 minut po koncu vadbe), lahko privede celo do neugodnih učinkov, če je zaužijemo pred vadbo (več o tem glej članek Zmota Št.2).

Način prehranjevanja

Da bi telo do popolnosti zmoglo izkoristiti beljakovine, jih NE uživajmo v velikih količinah na obrok in ne kot edino hranilo v obroku. Študije, ki jih je opravila organizacija FAO (Food and Agriculture Organization), razkrivajo, da visok vnos kalorij pozitivno poveča biološko vrednost beljakovin in nasprotno. Večji kot je vnos maščob ali ogljikovih hidratov (večji kot je vnos kalorij), MANJ beljakovin je potrebnih za učinkovito pridobivanje mišične mase.

Poleg tega, da so ogljikovi hidrati in maščobe vir energije, oboji igrajo dodatno pomembno vlogo. Ogljikovi hidrati so nujni za kritično anabolno delovanje (povečanje vpliva rastnega hormona in IGF-1), to še posebej velja za čas po vadbi (glej članek Zmota Št.5). Maščoba pa je nujna za podpiranje zdravega hormonalnega ravnovesja (glej članek Zmota Št.4).

Če zaključimo…

Ne obstaja fiksna količina beljakovin, katero bi bilo nujno zaužiti, da bi zmogli pridobivati mišično maso. Nenazadnje pa je uživanje beljakovin pomembno, le količino in način uživanja beljakovin je potrebno prilagoditi glede na ostale spremenljivke. Na primer, mlajšim posameznikom, pri katerih je hormonalno ravnovesje še superiorno, je potrebno vnašati manj beljakovin, kot starejšim posameznikom, pri katerih hormonalno ravnovesje ni več tako popolno.

In večja kot je biološka vrednost beljakovin, manjšo količino je potrebno zaužiti in obratno. Če vse to pravilno apliciramo, je lahko majhna količina beljakovin, takoj po vadbi (največ 30 min) izkoriščena enako, kot obrok z dvojno količino beljakovin, bodisi zaužit prezgodaj pred vadbo (preveč blizu času vadbe) ali pa prekasno po končani telesni vadbi. Pri tem uporabite vašo zdravo pamet. Le skozi čas, napake in izkušnje boste ugotovili, kaj najbolje deluje za vas.

Avtor: Ori Hofmekler

Mnenje, da v prehranjevanju obstaja neko pravilno razmerje beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov, ki naj bi bilo enako za vse ljudi, je naravnost smešno in nesmiselno. Prav tako je nesmiselna opazka, da obstaja idealna “cona”, znotraj katere naj bi vsi ljudje delovali optimalno, najboljše.

Obstaja zadostno število znanstvenih dokazov, ki dokazujejo dejstvo, da smo se ljudje, kot življenjska vrsta, v osnovi prilagodili na izmenjavanje ciklov prehranjevanja glede na sezono v letu in s tem na različne vire prehrane in razmerja makro hranil v prehrani, v določenem delu leta, sezone.

Nadalje, zaradi primarne nuje po preživetju in glede na različno vrsto hrane, ki je bila na voljo v določenem obdobju sezone (to je, vegetarijanska ali živalska hrana), smo bili ljudje primorani ciklirati naš način prehranjevanja na različna razmerja med beljakovinami, maščobami in ogljikovimi hidrati.

Ne obstaja nobeno “razmerje hranil, ki bi ustrezalo vsem”.

Ugotovljeno je bilo celo, da imajo ljudje v različnih klimatskih razmerah različne zmožnosti izkoristka hranil, ki so na voljo. Zavoljo prilagoditve na arktične klimatske razmere, tamkajšnji prebivalci bolje funkcionirajo na prehrani, ki sestavi iz surovih rib in kitovega olja, medtem ko domorodni afričani odlično funkcionirajo na prehrani, ki primarno sestavi iz žit in sadja, saj so se prilagodili na tople tropske klimatske razmere.

Opazka, da naj bi obstajalo neko idealno razmerje beljakovine/maščobe/ogljikovi hidrati, je le poskus v praksi aplicirati preveč poenostavljeno teorijo, ki je nastala kot obupana težnja družbe po enostavni in hitri “rešitvi” problema. Ko je govora o prehrani, ne obstaja takoimenovana “hitra rešitev” in zaradi tega ne obstaja idealno razmerje hranil v prehrani.

Ne glede na neskončne debate o tem, kakšno naj bi bilo idealno razmerje hranil v prehrani, recimo 30/30/60 (beljakovine/maščobe/ogljikovi hidrati) proti 40/30/30 ali pa 45/25/30 in tako naprej v neskončnost, je vse skupaj le en sam marketing, vse eno samo prodajanje…

Znanstveniki verjamejo, da nosimo iste gene, kot so jih nosili naši davni predniki, jamski ljudje. In naše telo je primarno prilagojeno, da lažje preživi na načinu prehranjevanja in telesne aktivnosti, ki “oponaša” način prehranjevanja in telesne aktivnosti ljudi, ki so živeli pred 10000 leti in več.

Navsezadnje, ali zveni smiselno, da je jamski človek, medtem, ko se je bojeval za obstanek v težkih bivalnih razmerah, imel čas za skrbno načrtovanje razmerja hranil (beljakovine/maščobe/ogljikovi hidrati) v prehrani, da bi bil v takoimenovani “Coni” (to je, idealno razmerje hranil)?

Avtor: Ori Hofmekler

Živimo v obdobju, katerega se bomo čez čas spominjali kot obdobja, ki je veljalo za “temno obdobje” diet in metod hujšanja. Čeprav je dandanes na dietah več ljudi, kot kdajkoli prej, je stopnja prekomerne debelosti, diabetesa in kardiovaskularnih bolezni že kar nevarno visoka. In kar je še bolj ironično, je dejstvo, da imamo prav v tem obdobju na voljo največjo produkcijo raznoraznih izdelkov za zdravje in največ izmed njih jih je namenjenih prav hujšanju in dietam. Še prav posebej veliko je izdelkov z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov.

Izdelki z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov, namenjeni za hujšanje, so še posebej privlačni vsem tistim, ki v svojih obrokih obupano poskušajo zmanjšati konzumacijo ogljikovih hidratov, v predvidevanju, da prav ogljikovi hidrati povzročajo kopičenje maščobnih zalog.

Toda, navkljub masovni produkciji in množičnim oglaševalskim kampanjam podjetij, ki poskušajo prodati te izdelke z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov, večini tistih, ki na ta način poskušajo shujšati in obdržati na tak način pridobljeno telesno težo, to dolgoročno ne uspe. Statistično gledano, na dolgi rok, vsakdo, ki želi na tak način izgubiti odvečno telesno težo, trpi za takoimenovanim “jo-jo efektom”, to je, da vso izgubljeno težo kasneje pridobi nazaj.

Pravzaprav, pridobljena telesna teža je nato še višja od poprejšnje telesne teže, torej teže pred pričetkom diete, oziroma metode hujšanja, s pomočjo izdelkov, ki vsebujejo nizko vsebnost ogljikovih hidratov.

Obstajata dva glavna razloga za neuspeh z dietami in hujšanjem s pomočjo nizko-ogljiko hidratnih izdelkov, ki naj bi pomagali izgubiti odvečno telesno težo in nakopičeno maščobo.

• Izdelki z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov neugodno vplivajo na zmožnost telesa, da bi ustvarjalo energijo, izgrajevalo mišična tkiva in vzdrževalo optimalno zdravje (glej članek Zmota Št.5)
• Izdelki z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov so pogosto narejeni s pomočjo nizko kakovostnih kemičnih dodatkov, ki igrajo vlogo nadomeščanja ogljikovih hidratov. Ti izdelki pogosto vsebujejo tudi raznorazna umetna sladila, sladkorje, alkohol in hidrogenizirana olja.

Izdelki z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov, še posebej beljakovinske ploščice, imajo ponavadi tisti tipičen priokus in pogostokrat povzročajo stranske učinke, ki se kažejo kot težave s prebavo, občutek napihnjenosti in neprijetne slabosti.

In zaradi pogoste, siromašne prehrambene vrednosti in visoke vsebnosti kemikalij, lahko nizko ogljiko-hidratni izdelki povečajo presnovni stres na jetra. In to lahko vodi do akumulacije metabolitov v jetrih. Taki metaboliti so koencim A in acetat ter estrogenske kemikalije. Vse to pa povzroča neobčutljivost na inzulin in akumulacijo maščob, še posebej na področju abdomena.

Nadalje, za večino ljudi s prekomerno telesno težo, ki trpijo za Dismetaboličnim sindromom, je lahko dieta ali hujšanje s pomočjo nizko ogljiko-hidratnih izdelkov, najslabša izbrana možnost. Raziskovalci na Inštitutu Wallenberg, na Univerzi Lund, v mestu Malmo, na Švedskem, so nedavno tega objavili esej, kjer so ugotovili, da posamezniki, ki trpijo za Dismetaboličnim sindromom, imajo v glavnem tipične simptome, kot so prekomerna debelost, še posebej na področju abdomena. Prav tako se pojavlja “dyslipidaemia“, to je, oslabljen metabolizem maščob z visoko stopnjo serum lipidov.

In zaradi tega, lahko vsakršna aplikacija nekontrolirane, visoko maščobne, nizko ogljiko-hidratne diete v tem primeru, na žalost pospeši nastajanje škode, s tem, ko poveča level serum lipidov. To privede do tega, da “pacienti” postanejo še bolj neobčutljivi na inzulin in dosti bolj dovzetni na kopičenje maščobnega tkiva, še posebej na področju abdomena.

Če zaključimo…

Ne poskušajte prevarati vašega telesa! Izogibajte se izdelkom, nakopičenim s kemikalijami in cenenimi nadomestki ogljikovih hidratov. Če trpite za abdominalno debelostjo (maščobno tkivo na področju abdomena) ali dislipidemijo, so nizko ogljiko-hidratni izdelki vaša najslabša možna izbira.

Avtor: Ori Hofmekler

P.S. Da bi lahko povečali mišično maso, torej gradili mišično tkivo, je potrebno zaužiti fiksno količino beljakovin na kilogram telesne teže. Pa to res drži? O tem kaj več čez dan ali dva…

Izraz “biti zmeren” ponavadi pomeni, biti fin, spreten, iznajdljiv, nevpadljiv in pomeni nasprotje biti ekstremen. Beseda “zmernost” pa se trenutno uporablja tudi pri skrbi za uravnotežen življenjski stil. Mnogo “strokovnjakov” s področja zdravega življenja in vsega, kar spada zraven, uporabljajo to “mantro-zmernosti”, da bi s tem izrazili enostavno sporočilo:

“Vse je dovoljeno, dokler smo pri tem zmerni”.

Rezultat: Miljoni ljudi, katerim ni uspelo uspešno nadzorovati telesne teže ali poskrbeti za svoje zdravje in počutje, se sprašujejo “Kaj za vraga je šlo narobe”.

Kot boste kmalu spoznali, je stališče “jesti vse je čisto ok, dokler jemo zmerno” napačno in še posebej zavajajoče za atlete in bodybuilderje.

Zmernost ne gre z roko v roki z zmagovanjem in doseganjem rezultatov. Premoč v resničnem življenju zahteva ekstremne poteze. Največje osebnosti v zgodovini, vključujoč ljudi, kot so Aleksander Veliki, Julij Cezar, Napoleon Bonaparte, Beethoven, Mozart, Albert Einstein in George Patton, če naštejemo le nekaj najbolj poznanih, so vsi po vrsti bili ekstremne osebnosti. Vse klasične metode treniranja, od časov Rimske vojske pa do današnjih, sodobnih metod treninga, so osnovane na glavnem principu: Prilagajanje na ekstremne pogoje.

Starodavni bojevniki so se zavedali, da zmerno treniranje ni dovolj, da bi vzpodbudili konstantno adaptacijo-prilagajanje na nove pogoje in zatorej najverjetneje kot tako (zmerno), ne bo dovolj, da bi vojake pripravilo do tega, da bi bili zmožni hitro reagirati in se uspešno upirati stresu v ekstremnih okolišćinah, kakršne so izkušali v resničnem življenju.

Dognano je, da se človeško telo zmore prilagoditi na spremembe okolja, prav tako pa tudi na fizične in prehrambene spremembe. Bolj kot je sprememba intenzivna (stimulacija), bolj verjetno je, da bo to sprožilo in aktiviralo gene, ki so namenjeni temu, da telesu omogočijo, da se zmore prilagajati na nove pogoje in okoliščine in s tem preživeti (Več o tem glej Zmota Št.4 in Zmota Št. 6).

Najbolj pomembne funkcije pri delovanju genov, ki to uravnavajo, so tiste funkcije, ki spodbujajo napredek v uporabi energije. Zmožnost ustvarjanja energije iz prehrambenih maščob in ogljikovih hidratov je kritično pomembna za naše preživetje. Študije, ki jih je opravila organizacija FAO (Food and Agriculture Organization), so razkrile, da človeško telo dosti bolje deluje pri kombiniranju hrane, kot pa le pri enem samem viru hrane.

Raziskovalci menijo, da smo se ljudje, kot človeška vrsta, prilagodili glede na to, kakšna vrsta hrane nam je v določenem obdobju bila na voljo (obdobja lakote, različne sezone, klimatske spremembe ipd). Poenostavljeno povedano, naše telo se bolje odzove na ekstremne cikle prehranjevanja, ki nekako “oponašajo” izmenjavajoče cikle lakote in obilja hrane (faza minimalnega hranjenja in faza pre-najedanja, ko je hrane v obilju), ko telo v enem obdobju za vir energije uporablja maščobo in v drugem, ko za vir energije uporablja ogljikove hidrate.

Podobno telesni vadbi, aktivnosti, taki cikli prehranjevanja “prisilijo” človeško telo, da preživi, s tem, ko za vir energije uporabi maščobo ali pa ogljikove hidrate in s tem seveda izboljša uporabo obeh virov energije (maščobe ali ogljikovi hidrati). Ideja, da naj bi jesti vse, bilo ok, se ponavadi nanaša na “prazno”, slabo hrano (junk food, alkohol).

Pa je jesti vse, če to počnemo zmerno, dejansko ok?

Nikakor ne!

Obrok, ki se nam morda zdi zmeren, se našemu telesu nikakor ne zdi zmeren. Nedavne študije na Univerzi Wollongong, v mestu Bandoro, v Avstraliji, razkrivajo, da celo majhne spremembe (zmerne) v količini makrohranil pri prehranjevanju, vplivajo na funkcionalnost in performans mišično-skeletne kompozicije.

Na primer, neuravnotežena, visoko-maščobna dieta (beseda “dieta” mišljena kot način prehranjevanja), kakršno lahko zasledimo pri uživanju velikih količin N-6 in zmernih količin hidrogeniziranih maščob (katere v izobilju najdemo v nekakovostnih beljakovinskih in ostalih “fit” ploščicah), lahko vodi do znatnega primanjkljaja N-3 maščobnih kislin v mišičnem tkivu. In tovrstni primanjkljaji so najpogosteje povezani s kronično inflamacijo, oslabljeno zmožnostjo obnove tkiv in izgubo mišične mase.

In zmernost prav tako ne pride v poštev pri športni prehrani. Atlet, ki resnično želi blesteti, si enostavno ne more privoščiti takih “spodrsljajev”. Zaužitje majhne, celo neznatne količine tovrstne, nekakovostne in škodljive hrane (junk food), lahko neugodno vpliva na nivo kortizola po treningu (glej Zmota Št.2).

Senzitivnost na inzulin je nujna za maksimalni anabolični impakt (vpliv) obroka. Vedite, da lahko celo en sam tak “spodrsljaj” pri prehranjevanju zmanjša senzitivnost na inzulin in s tem kompromitira telesno zmožnost obnavljanja in izgradnje tkiva.

Če zaključimo…

Ne nasedajte besednim frazam, kot je “zmernost”. Vadite intenzivno, po vadbi se pravilno prehranjujte (posebni obroki, namenjeni obnovi in izgradnji tkiv) in prehranjujte se zdravo, “čisto”. Celo zmerne količine slabe, nekakovostne hrane, lahko neugodno vplivajo na vaš trening, na telesno vadbo, na aktivnost in zmožnost obnavljanja, izgradnje tkiv ter seveda na to, ali boste zares “blesteli”.

Avtor: Ori Hofmekler

P.S. Ali vam lahko izdelki, ki vsebujejo le malo ogljikovih hidratov, dejansko pomagajo shujšati? Kliknite tu, da bi izvedeli več…

Štetje kalorij se na splošno smatra kot zanesljiva metoda nadzorovanja telesne teže. Nekatere najbolj uveljavljene metode hujšanja in diet, vključujoč “Weight Watchers” in CR (calorie-redistricting diet), uporabljajo štetje kalorij kot osnovni princip kontroliranja vnosa energije. To metodo uporabljajo tudi nekateri raziskovalci in živinozdravniki, v namen meritev pri hranjenju. Toda navkljub vsemu slovesu in dejstvu, da je to metodo sprejela širša javnost, tistim, ki štejejo kalorije, na dolgi rok ne uspe obdržati zdravega in vitkega videza.

Razlog: Resnično življenje vključuje dinamične spremembe, ki niso vključene v tipičnem preračunavanju kalorij. Ne da se spregledati močnega vpliva, ki ga ima življenje na naše telo. In ko že govorimo o temu, naj omenimo, da človeško telo (kot tudi ostala živa bitja) v sebi nosi mehanizme, ki so potrebni za preživetje.

In prav ti mehanizmi, v procesu odzivanja na pogoje okolice, regulirajo uporabo “goriva” in ustvarjanja energije. Naša osnovna presnovna stopnja (Basal Metabolic Rate – BMR) niha glede na spremembe v fizični aktivnosti, glede na to, koliko hrane je na voljo in glede na celotni vnos kalorij. Na primer, nizek vnos kalorij v glavnem promovira pojemanje osnovne presnovne stopnje, medtem ko visok vnos kalorij v glavnem promovira dvig le te.

In ker je metoda štetja kalorij osnovana na fiksni osnovni presnovni stopnji (veliko teh raznoraznih “klubov zdravja” poseduje celo naprave, ki preverjajo to stopnjo presnove), je mnogokrat neuspešna pri merjenju energijskega vnosa v resničnem življenju, torej, v praksi (presežek ali primanjkljaj kalorij).

Atleti in body builderji, ki uporabljajo metodo štetja kalorij, z namenom izboljšanja telesne kompozicije, bi se morali zavedati “slabe strani” te metode.

Skriti, Stranski Učinki Omejevanja Vnosa Kalorij

Kalorija ni kalorija. Kalorije, ki jih prejemamo z zaužitjem sladkorja, povzročajo znatnejše shranjevanje maščobnega tkiva, od kalorij, ki jih prejemamo z vnosom zrn, žit in oreščkov. Človeško telo se je na izrabo kalorij, pridobljenih iz določenih kombinacij hrane prilagodilo bolje, kot pri nekaterih drugih kombinacijah. Recimo, te iste kalorije, ki pri določeni kombinaciji hrane povzročajo kopičenje maščob, lahko pri neki drugi kombinaciji hrane povzročajo izgubo maščobe (glej članek Zmota Št.4).

“Timing” je še en dejavnik, ki je pri metodi štetja kalorij mnogokrat spregledan. Ogljikovi hidrati, ki utegnejo biti zelo koristni, če jih zaužijemo neposredno po telesni vadbi (s tem povečamo sintezo beljakovin v mišicah), so lahko celo škodljivi, če jih zaužijemo pred telesno vadbo (ker s tem povečamo level kortizola – glej članek Zmota Št.2).

Ali Hujšate Na Račun Svojega Seksualnega Poriva, Libida?

Ena najbolj kontroverznih diet dandanes je dieta kaloričnega omejevanja (Calorie Restriction Diet – CR). Le ta je osnovana na predvidevanju, da kronično omejevanje kalorij podaljšuje življenjsko dobo. Tak pristop k hujšanju priporočajo nekateri zagovorniki takoimenovanega “anti-aging” gibanja (življenjski stil, ki promovira preprečevanje staranja, oz. upočasnitev procesa staranja). In prav ti zagovorniki so trdno prepričani, da dieta kaloričnega omejevanja zmanjšuje presnovni stres in zatorej podaljšuje življenjsko dobo.

Toda obstaja kar nekaj trditev glede omenjene diete, ki so zaskrbljujoče.

• Dieta kaloričnega omejevanja lahko privede do znižanja telesne temperature, kar bi lahko bil pokazatelj zmanjšane aktivnosti tiroidne žleze – ščitnice in obenem vsesplošnega upada stopnje metabolizma.
• Dieta kaloričnega omejevanja lahko povzroči znatno izgubo libida. Dieto kaloričnega omejevanja lahko mnogokrat povežemo z upadom levela spolnih hormonov in zmanjšano zmožnostjo obdržati jakost, čilost, moč, potenco in plodnost.
• Dieta kaloričnega omejevanja kompromitira posameznikovo zmožnost intenzivne telesne vadbe in zatorej izgradnje mišične mase.

Nedavne študije, katerih predmet raziskav je bilo “pretrgano” postenje (en dan postenja, kateremu sledi en dan uživanja podvojene količine dnevnega normalnega vnosa kalorij), na univerzi Johns Hopkins University, Maryland, so pokazale, da taki cikli hranjenja, osnovani na periodičnem izmenjevanju faze “postenja” in faze “pre-najedanja”, v primerjavi z običajno dieto kaloričnega omejevanja, doprinesejo superiorne rezultate.

Glede na ugotovitve Dr. Marka Mattsona, profesorja nevroznanosti in vodjo teh raziskav, takoimenovano “pretrgano” postenje poveča odpornost miši na degenerativne bolezni (diabetes, Parkinskonova bolezen, Alzheimerjeva bolezen in kapi) in obenem izboljša telesno kompozicijo (več čiste mišične mase in manj maščobnega tkiva). Prav tako pride do znatnejšega podaljšanja življenske dobe, kot v primeru miši, ki so bile podvržene dieti kaloričnega omejevanja.

Potrebno pa je vedeti, da so bile tovrstne študije opravljene na miših in podganah. Več študij bi bilo potrebnih, da bi popolnoma razumeli učinke tovrstnih prehranjevalnih ciklov pri ljudeh.

Po vsem tem lahko rečemo, da je štetje kalorij še vedno lahko uporabljeno kot vesten način določanja vnosa energije skozi hrano. S pravilno uporabo, lahko štetje kalorij pomaga izmeriti učinek vnosa kalorij na izrabo hranil. Študije, ki jih je opravila organizacija FAO (Food and Agriculture Organization), so zaključile, da večji kalorični vnos pozitivno vpliva na izrabo beljakovin.

Visok kalorični vnos (20 odstotkov večji od povprečnega, normalnega vnosa) do skrajnosti zviša izrabo beljakovin in nasprotno, nizek vnos kalorij zniža izrabo beljakovin. Aktivni posamezniki bi morali izkoristiti to znanje, in sicer tako, da bi v svoj prehranski režim vnesli specialno oblikovane, visoko-kalorične obroke, to še posebej velja za večerni čas (glej članek Zmota Št.1).

Če zaključimo… štetje kalorij lahko uporabimo kot standardni način za merjenje kalorijskega vnosa energije skozi hrano. Toda, le to pa naj ne bi bilo uporabljeno kot osnoven pristop k prehranjevanju in sicer z razlogom, da bi se s tem izognili posledičnim, neugodnim pojavom v presnovi in zmanjšani zmožnosti celostnega delovanja, funkcioniranja.

Avtor: Ori Hofmekler

PS. Če zagovarjate miselnost, da je dovoljeno jesti pravzaprav vse, če smo le zmerni pri tem, si vsekakor preberite članek Zmota Št. 7

Ogljikovi hidrati so trenutno glavni krivec za neustavljivo epidemijo vseh bolezni, povezanih z debelostjo, prekomerno telesno težo in vseh ostalih bolezni, ki so s tem povezane. Družba je nekako splošno sprejela dejstvo, da ogljikovi hidrati niso esencialno hranilo in jih zatorej lahko strogo omejimo ali celo uživamo z rezervo. Nizko ogljiko-hidratne diete zagovarjajo dejstvo, da je inzulin hormon, ki promovira kopičenje maščob in naj bi zaradi tega strogo nadzorovali njegovo izločanje in sicer s kroničnim omejevanjem uživanja ogljikovih hidratov. In z vso to popularnostjo nizko-ogljikohidratnih diet, ki so se v družbi razpasle dandanes, se zdi, kot da so ogljikovi hidrati naš sovražnik.

Toda ali so res?

Kot boste kmalu spoznali, nič ne bi moglo biti dlje od resnice.

Pa raziščimo malce tole predvidevanje, da ogljikovi hidrati niso poglavitno hranilo. To predvidevanje dejansko ne zmore razpoznati dveh kritičnih bioloških funkcij ogljikovih hidratov (poleg tega, da so ogljikovi hidrati gorivo):

• Aktivacija pentozno fosfatne poti (Pentose Phosphate Pathway – PPP)
• Finalizacija delovanja rastnega hormona (Growth Hormone – GH) in inzulinu podobnega rastnega dejavnika (Growth Factor – IGF1), ter ravno tako povečanje delovanja androgenov.

Pa preglejmo na kratko pomembnost zgoraj naštetih funkcij. Pentozno fosfatna pot (pentose phosphate pathway – PPP) je kritični proces, ki je odgovoren za sintezo DNA, RNA in vseh energijskih molekul, vključujoč ATP in NADPH, ki so potrebne za vse presnovne funkcije, še posebej za obnovo (zdravljenje tkiv), imunost in rast. Nadalje, PPP (pentose phosphate pathway) je prekurzor za neko drugo presnovno pot (to je, Uronic Acid Pathway), ki je odgovorna za transport steroidnih hormonov, produkcijo proteoglikanov (Proteoglycans), ki so esencialni za vezna tkiva in celično signalizacijo, za sintezo spingolipidov (spingolipids), ki so potrebni za neuralno zaščito in vsesplošno detoksifikacijo-razstrupljanje. Pentozno fosfatna pot, ki se pojavlja večinoma v jetrih, izhaja iz glukoze (to je, presnova ogljikovih hidratov). No, tukaj pa imamo težavo…

V času nujne potrebe po energiji, recimo v času podaljšanega stradanja ali zaradi kroničnega, strogega omejevanja ogljikovih hidratov, pentozno fosfatna pot preneha s svojo glavno funkcijo in namesto tega preklopi v golo proizvajanje energije. Zdi se, da je potreba po energiji, največja prioriteta telesa in zatorej telo, v času nujne potrebe po energiji, zatre določene, pomembne presnovne funkcije (kot je recimo PPP), da bi pospešilo takojšnjo produkcijo energije. Vedeti je potrebno, da se lahko do 30% oksidacije glukoze v jetrih zgodi prav preko pentozno fosfatne poti – PPP.

Seveda bo sedaj kdo rekel, da je lahko glukoza sintetizirana iz maščobe ali beljakovin. Da, toda ne dovolj! Ker je sinteza glukoze iz maščob in beljakovin (glukogeneza) dejansko zelo omejen presnovni proces, ki se odvija predvsem v jetrih, lahko kakršnokoli strogo omejevanje ogljikovih hidratov, še posebej pri aktivnih posameznikih, neugodno zatre kritične funkcije pentozno fosfatne poti: zaradi pomanjkljive oskrbe z glukozo v času povečane potrebe po energiji.

Zmožnost delovanja pentozno fosfatne poti se prav tako niža z leti, to pa je dejstvo, ki lahko prispeva k pojemanju produkcije steroidnih hormonov in tipičnemu pojavu izgubljanja mišične mase, katero je povezano s staranjem.

Da povzamemo tale del, ogljikovi hidrati v prehrani so nujno potrebni za polno aktivacijo pentozno fosfatne poti in njenih kritičnih funkcij. Strogo omejevanje uživanja ogljikovih hidratov (pod 70g-100g dnevno, za aktivnega posameznika) lahko vodi do neugodnega zatrtja delovanja pentozno fosfatne poti, kar lahko privede do vsesplošnega pojemanja spolnih hormonov, kompromitirane imunosti, oslabljene rasti in pospešenega staranja.

Kot je razvidno, ogljikovi hidrati igrajo glavno in vitalno pomembno vlogo pri aktivaciji delovanja pentozno fosfatne poti. Poleg tega pa lahko ogljikovi hidrati v prehrani pomagajo finalizirati delovanje najbolj anaboličnih agentov, vključujoč rastni hormon, IGF1 in spolne, steroidne hormone.

Študije na Standfordski Univerzi v Kaliforniji (Stanford University, California) in Helsinški Univerzi na Finskem (Helsinki University), razkrivajo, da je inzulin močan podpornik hormona IGF1 in delovanja spolnih hormonov. Odkrili so, da inzulin pomaga pri finalizaciji anabolnih akcij rastnega hormona, hormona IGF1 in androgenov, s tem, ko regulira določene beljakovine, ki zavirajo delovanje IGF1 in androgenov, še posebej v mišičnem tkivu (IGHFBP-1 in SHBP). Nedavna študija na Teksaški Univerzi (University of Texas) pa je dobesedno dokazala, da uživanje ogljikovih hidratov v kombinaciji z esencialnimi amino kislinami, po telesni vadbi, aktivnosti, močno stimulira sintezo mišičnih beljakovin.

Kar pa je še bolj zanimivo, je to, da so enostavni ogljikovi hidrati imeli bolj močan učinek na povečanje anabolnih procesov po vadbi, telesni aktivnosti, kot pa kompleksni ogljikovi hidrati. Nenazadnje, splošno pravilo je, da je naše telo bolje prilagojeno na uporabo kompleksnih ogljikovih hidratov, kot pa enostavnih ogljikovih hidratov. In spet lahko rečemo, da čas, ko jeste, naredi hrano, ki jo jeste, toliko bolj pomembno.

Če zaključimo, biološke funkcije prehrambenih ogljikovih hidratov gredo daleč onstran golega proizvajanja energije. Kronično omejevanje ogljikovih hidratov v prehrani, na dolgi rok, lahko vodi do totalnega pojemanja presnove s številnimi posledicami (to je, zmožnost obnove tkiv in rasti).

Ogljikovi hidrati niso vaš sovražnik, vaš sovražnik je nevednost.

Avtor: Ori Hofmekler

PS. Ali je štetje kalorij res potrebno pri regulaciji telesne teže? O tem govori Zmota Št.6, KLIKNITE TUKAJ in preberite več…

Trditev “Maščoba je maščoba … in zaradi maščobe se boste zredili”, teoretično ni neresnična, toda nenazadnje, v resničnem življenju je ta trditev napačna in dobesedno zavajajoča.

Maščoba ni le maščoba in je ne moremo obravnati le na tak način. Maščobe v prehrani so sestavljene iz množice raznovrstnih maščobnih molekul, razdeljenih v skupine in podskupine; vsaka od njih igra drugačno vlogo v telesu. Številne študije so demonstrirale kritične funkcije esencialnih maščobnih kislin (EFA – Essential Fatty Acids), fosfolipidov in sestavin holesterola pri regulaciji krvnega tlaka, vnetij, presnovi lipidov, reakciji na stres, gradnji celične membrane, živčnih funkcij, imunskega delovanja in produkcije steroidnih hormonov. Popolnoma jasno je, da so prehrambene maščobe veliko več kot le gorivo za proizvajanje energije in kopičenje zalog.

Postavlja pa se vprašanje… ali se te maščobe v prehrani učinkovito pretvarjajo v energijo? In ko že govorimo o tem, ali je človeško telo primarno sposobno uporabiti, izkoristiti maščobe za neposredno, takojšnje gorivo za proizvajanje energije? Kot boste lahko kmalu prebrali, odgovor ni tako enostaven, pa vendarle lahko rečemo, da telo je tega sposobno.

Študije na oddelku za klinično biokemijo in medicino, v bolnišnici Addenbrooke, v mestu Cambridge, v Veliki Britaniji, so razkrile, da se ljudje med seboj različno odzivajo na visok vnos maščob v telo. Odvečne maščobne kalorije so se pri nekaterih posameznikih, v največih primerih shranjevale in nasprotno od tega, je pri nekaterih drugih posameznikih prišlo do povečanja energijske potrate in oksidacije maščob, ne da bi pri tem prišlo do pridobivanja maščob. Ostaja vprašanje: Zakaj so nekateri posamezniki bolj nagnjeni k pridobivanju maščob iz vira maščobnih kalorij, za razliko od ostalih?

Obstaja zajeten kup dokazov, ki kažejo, da določene spremenljivke močno vplivajo na zmožnost telesa uporabiti maščobo kot vir energije. Te spremenljivke vključujejo starost, intenzivnost, vir prehrambenih maščob in sestavo prehrane. V nedavni študiji na Univerzi Southern Denmark, v mestu Odense, na Danskem, so ugotovili, da imajo ženske višji nivo lipidno vezanih proteinov, z višjo kapaciteto uporabe maščobnega goriva v mišičnem tkivu, kot pa moški. Zanimivo pa je, da so nekatere študije pokazale, da pri moškem spolu kapaciteta uporabe maščob v mišicah opazno naraste z uporabo intenzivne vadbe.

Učinek intenzivne vadbe na kurjenje maščob je bil nadalje predmet raziskav na Univerzi v Maastrichtu, na Nizozemskem. Študije razkrivajo, da maščoba služi kot najbolj učinkovito gorivo v obliki intramuskularne maščobe (intramuscular fat – IMT). Zaloge intramuskularne maščobe delujejo kot pomemben in najbolj učinkovit substraktni vir energije, še posebej v času podaljšane intenzivne vadbe.

Prav tako je mobilizacija in uporaba maščob kot vir energije določena z ostalimi spremenljivkami, kot so sestavna prehrane (razmerje med maščobami in ogljikovimi hidrati), glikemični indeks, vir prehrambenih maščob in tudi frekventnost in intenzivnost telesne vadbe.

In v skladu s “teorijo varčnih genov” (thrifty genes theory – Journal of Applied Physiology 96:3-10, 2004), se je človeška vrsta primarno prilagodila temu, da lažje “preživi”, če izmenjuje med cikli minimalnega prehranjevanja in maksimalnega prehranjevanja (undereating and overeating); telesne vadbe in počitka. Prav tako velja omeniti, da smo ljudje bolje prilagojeni na primarno prehrano na dnu evolucijske verige prehranjevanja (obdobje poznega Paleolitika).

Pokazalo se je, da bi lahko s prakticiranjem življenskega stila, ki “oponaša” primarne cikle prehranjevanja in fizične aktivnosti, najverjetneje aktivirali, sprožili gene (thrifty genes), ki nam pomagajo lažje preživeti; in nas naredijo bolj učinkovite pri uporabi maščob in ogljikovih hidratov in obenem povečajo odpornost na utrujenost, stres in bolezni.

Iz tega vidika, ljudje v glavnem bolje funkcioniramo na osnovni, z maščobo bogati hrani (dno prehranjevalne verige), kot so recimo oreščki, semena in surova jajca kot pa na z maščobo bogati hrani iz kasnejšega obdobja (vrh prehranjevalne verige), to je, hrani, ki izvira iz živalskih farm ali procesirani hrani, to je, svinjska mast, maslo ali margarina.

Prav tako so primarna maščobna hrana, kot so oreščki in semena, dober vir amino kislin in maščobo-topnih vitaminov. V surovem stanju namreč vsebujejo fitosterole (holesterolu podobne rastlinske vsebnosti), ki znatno podpirajo produkcijo spolnih steroidnih hormonov.

Da bi karseda izkoristili oreščke in semena, jih jejte same ali v kombinaciji z zelenjavo ali beljakovinami. Ne kombinirajte te maščobne hrane s sladkorji ali zrni (žita). Oreščki in semena imajo že po naravi nizek glikemični indeks in naše telo je bolje prilagojeno na hrano z nizkim glikemičnim indeksom (s tem se hranila počasneje sproščajo).

Če zaključimo, maščoba je primarno superioren vir. In mišice so največji organ, ki uporablja maščobe. Intenzivna telesna vadba pozitivno vpliva na telesno kapaciteto uporabiti maščobo kot vir energije. Mi, človeška vrsta, smo se prilagodili, da lažje in bolje preživimo na osnovni, primarni, visoko maščobni prehrani, ki pripada dnu prehranjevalne verige, to so oreščki, semena in surova jajca. Ta primarna, visoko maščobna hrana vzdržuje naravni, nizek glikemični indeks in ja zato naj ne bi mešali s hrano iz kasnejšega obdobja, ki ima visok glikemični indeks, primer take hrane so recimo žita, zrna in sladkorji. Kot je razvidno, ta ista hrana, ki bi lahko povzročila kopičenje maščob, je lahko namesto tega pretvorjena v energijo in kurjenje maščob, seveda, če jo pravilno kombiniramo.

Naj zaključimo s trditvijo, da je rek “zaradi maščobe se boste zredili” zmota, ki v celoti omalovažuje in prezira kompleksnost in kritične funkcije prehrambenih maščob. In če ta rek vzamemo resno, potem je jasno, da take zmote pogosto povzročajo strah in fobije pred uživanjem maščob, ki tipično vodijo k ekstremnim nizko maščobnim dietam s številnimi posledicami, kot so podhranjenost, kronična utrujenost, impotenca, poslabšana odpornost in kopičenje maščob.

Avtor: Ori Hofmekler

P.S. Zmota Št.5 govori o tem, ali so ogljikovi hidrati vaš sovražnik ali ne. O tem si lahko preberete več TUKAJ.