Izraz “biti zmeren” ponavadi pomeni, biti fin, spreten, iznajdljiv, nevpadljiv in pomeni nasprotje biti ekstremen. Beseda “zmernost” pa se trenutno uporablja tudi pri skrbi za uravnotežen življenjski stil. Mnogo “strokovnjakov” s področja zdravega življenja in vsega, kar spada zraven, uporabljajo to “mantro-zmernosti”, da bi s tem izrazili enostavno sporočilo:
“Vse je dovoljeno, dokler smo pri tem zmerni”.
Rezultat: Miljoni ljudi, katerim ni uspelo uspešno nadzorovati telesne teže ali poskrbeti za svoje zdravje in počutje, se sprašujejo “Kaj za vraga je šlo narobe”.
Kot boste kmalu spoznali, je stališče “jesti vse je čisto ok, dokler jemo zmerno” napačno in še posebej zavajajoče za atlete in bodybuilderje.
Zmernost ne gre z roko v roki z zmagovanjem in doseganjem rezultatov. Premoč v resničnem življenju zahteva ekstremne poteze. Največje osebnosti v zgodovini, vključujoč ljudi, kot so Aleksander Veliki, Julij Cezar, Napoleon Bonaparte, Beethoven, Mozart, Albert Einstein in George Patton, če naštejemo le nekaj najbolj poznanih, so vsi po vrsti bili ekstremne osebnosti. Vse klasične metode treniranja, od časov Rimske vojske pa do današnjih, sodobnih metod treninga, so osnovane na glavnem principu: Prilagajanje na ekstremne pogoje.
Starodavni bojevniki so se zavedali, da zmerno treniranje ni dovolj, da bi vzpodbudili konstantno adaptacijo-prilagajanje na nove pogoje in zatorej najverjetneje kot tako (zmerno), ne bo dovolj, da bi vojake pripravilo do tega, da bi bili zmožni hitro reagirati in se uspešno upirati stresu v ekstremnih okolišćinah, kakršne so izkušali v resničnem življenju.
Dognano je, da se človeško telo zmore prilagoditi na spremembe okolja, prav tako pa tudi na fizične in prehrambene spremembe. Bolj kot je sprememba intenzivna (stimulacija), bolj verjetno je, da bo to sprožilo in aktiviralo gene, ki so namenjeni temu, da telesu omogočijo, da se zmore prilagajati na nove pogoje in okoliščine in s tem preživeti (Več o tem glej Zmota Št.4 in Zmota Št. 6).
Najbolj pomembne funkcije pri delovanju genov, ki to uravnavajo, so tiste funkcije, ki spodbujajo napredek v uporabi energije. Zmožnost ustvarjanja energije iz prehrambenih maščob in ogljikovih hidratov je kritično pomembna za naše preživetje. Študije, ki jih je opravila organizacija FAO (Food and Agriculture Organization), so razkrile, da človeško telo dosti bolje deluje pri kombiniranju hrane, kot pa le pri enem samem viru hrane.
Raziskovalci menijo, da smo se ljudje, kot človeška vrsta, prilagodili glede na to, kakšna vrsta hrane nam je v določenem obdobju bila na voljo (obdobja lakote, različne sezone, klimatske spremembe ipd). Poenostavljeno povedano, naše telo se bolje odzove na ekstremne cikle prehranjevanja, ki nekako “oponašajo” izmenjavajoče cikle lakote in obilja hrane (faza minimalnega hranjenja in faza pre-najedanja, ko je hrane v obilju), ko telo v enem obdobju za vir energije uporablja maščobo in v drugem, ko za vir energije uporablja ogljikove hidrate.
Podobno telesni vadbi, aktivnosti, taki cikli prehranjevanja “prisilijo” človeško telo, da preživi, s tem, ko za vir energije uporabi maščobo ali pa ogljikove hidrate in s tem seveda izboljša uporabo obeh virov energije (maščobe ali ogljikovi hidrati). Ideja, da naj bi jesti vse, bilo ok, se ponavadi nanaša na “prazno”, slabo hrano (junk food, alkohol).
Pa je jesti vse, če to počnemo zmerno, dejansko ok?
Nikakor ne!
Obrok, ki se nam morda zdi zmeren, se našemu telesu nikakor ne zdi zmeren. Nedavne študije na Univerzi Wollongong, v mestu Bandoro, v Avstraliji, razkrivajo, da celo majhne spremembe (zmerne) v količini makrohranil pri prehranjevanju, vplivajo na funkcionalnost in performans mišično-skeletne kompozicije.
Na primer, neuravnotežena, visoko-maščobna dieta (beseda “dieta” mišljena kot način prehranjevanja), kakršno lahko zasledimo pri uživanju velikih količin N-6 in zmernih količin hidrogeniziranih maščob (katere v izobilju najdemo v nekakovostnih beljakovinskih in ostalih “fit” ploščicah), lahko vodi do znatnega primanjkljaja N-3 maščobnih kislin v mišičnem tkivu. In tovrstni primanjkljaji so najpogosteje povezani s kronično inflamacijo, oslabljeno zmožnostjo obnove tkiv in izgubo mišične mase.
In zmernost prav tako ne pride v poštev pri športni prehrani. Atlet, ki resnično želi blesteti, si enostavno ne more privoščiti takih “spodrsljajev”. Zaužitje majhne, celo neznatne količine tovrstne, nekakovostne in škodljive hrane (junk food), lahko neugodno vpliva na nivo kortizola po treningu (glej Zmota Št.2).
Senzitivnost na inzulin je nujna za maksimalni anabolični impakt (vpliv) obroka. Vedite, da lahko celo en sam tak “spodrsljaj” pri prehranjevanju zmanjša senzitivnost na inzulin in s tem kompromitira telesno zmožnost obnavljanja in izgradnje tkiva.
Če zaključimo…
Ne nasedajte besednim frazam, kot je “zmernost”. Vadite intenzivno, po vadbi se pravilno prehranjujte (posebni obroki, namenjeni obnovi in izgradnji tkiv) in prehranjujte se zdravo, “čisto”. Celo zmerne količine slabe, nekakovostne hrane, lahko neugodno vplivajo na vaš trening, na telesno vadbo, na aktivnost in zmožnost obnavljanja, izgradnje tkiv ter seveda na to, ali boste zares “blesteli”.
Avtor: Ori Hofmekler
P.S. Ali vam lahko izdelki, ki vsebujejo le malo ogljikovih hidratov, dejansko pomagajo shujšati? Kliknite tu, da bi izvedeli več…
P.S. Vnesite vaše ime in email naslov za koristne, BREZPLAČNE nasvete…
Želite koga obvestiti o tej objavi? KLIKNITE TUKAJ